Privid vodje ali odraščanje generacije ’80. Igor Bezinović: Kratki izlet

Kino! št. 33
/ 2017

Avtor
Robert Kuret

Privid vodje ali odraščanje generacije ’80. Igor Bezinović: Kratki izlet

Kratki izlet (2017) je film o generaciji, ki čaka dogodek, in film o generaciji, ki čaka vodjo, a le zato, da bi ugotovila, da vodje pravzaprav ne potrebuje. Deluje kot anahronističen, a nujen film. Kot nekaj, kar smo že videli, kot zgodba, ki jo že poznamo. Kot ritual, ki je moral biti opravljen.

V ekspoziciji narator in protagonist Stola blodi po filmskem festivalu v Motovunu, vsi dnevi se mu zlivajo v eno veliko amorfno gmoto, od zezanja do poležavanja, od pitja do dolgih razprav, od čakanja na koncert do čakanja, da se koncert konča, ves čas pa pričakuje nekaj, kar bi poseglo v te avtomatizme družabnosti. Zdi se mu, da bo nekaj zamudil, če bo šel spat, saj lahko vsak dan prinese kaj novega, a na koncu so vsi dnevi enaki. Svet je zaciklan sam vase. »Ko sem spoznal, da je šel mimo še en prazen dan, sem hotel potres ali dež, ki bi nas zbudila. Nič od tega ni prišlo

In v tej situaciji se nenadoma pojavi Roko. Edini človek z načrtom v vsej gmoti ljudi. Njegova pojavitev deluje fantazmatsko. Kot da si je nekdo moral izmisliti figuro, ki vdre v njihova življenja in jih osmisli z vizijo: Roko hodi od enega do drugega in jih vabi na izlet v sosednjo vas – tam naj bi bile neke freske, ki bi jih morali vsi videti. In prav zares je Roko fikcijski element: vsi ostali liki v tej fuziji igranega filma in dokumentarca so naturščiki, Bezinovićevi prijatelji, le Roko kot njihov vodnik je poklicni igralec.

Roko jih vse prebudi. Dobesedno in metaforično. Še posebej povedno to naredi s Stolo, naratorjem filma. Zjutraj, na dan odhoda, zadrgo na njegovem šotoru odpre kot maternico, iz katere se bo rodil človek. Roko in njihova pot sta alegorija. Roko je le drugo ime za cilj, za načrt, za premikanje. Za to, da se generacija, ki čaka na dogodek in brezciljno žura, odloči in odide – tipična zgodba človeka, rojenega v osemdesetih, obenem pa najbrž dokument vsake odraščajoče generacije.

Cilj ni zares pomemben, odpraviti se morajo na pot. Cilj ni pomemben zaradi vsebine, ampak zaradi svoje funkcije. Je katalizator dejanja, gibanja in spoznavanja. Moč privlačnosti fresk, ki jih spodbudi k romanju, je odvisna zgolj od Rokove moči, prezence, prepričevanja. Njegove vere, ideje. Freske si zaslužijo pozornost, ker ima Roko to moč, da je po prekrokani noči zjutraj sposoben zbobnati na kup šest ljudi in jih pognati na pot. Bolj kot freske jih vleče Rokova predanost. Kaj je tisto, čemur je lahko tako predan, kaj je tisto, kar mu daje tako odločnost in prepričanost? Imajo oni kaj takega, zaradi česar bi se tako goreče odpravili na pot, kot se odpravi Roko zaradi fresk? Vera je interpasivna: ne verujemo sami neposredno v stvar, ampak verujemo, ker vidimo nekoga drugega (goreče) verovati.

A da so njihov cilj ravno freske, ni nepomembno. Freske, ki se nahajajo v nekem samostanu, poudarijo religiozno razsežnost njihovega potovanja. V tem pogledu Kratki izlet deluje anahronistično. Deluje kot film, ki sodi v drug čas. Kot film, ki smo ga v bistvu že stokrat videli. Kot spiritualno potovanje, katerega zaključek poznamo že vnaprej: skrivnost, ki jih vleče na pot, se bo na koncu razkrila v svoji odsotnosti. Namesto fresk se razkrijejo le goli zidovi. Velika skrivnost je, da skrivnosti sploh ni. Če gledamo film kot grajenje klimaksa k nekemu tolikokrat slišanemu in vnaprej znanemu zaključku, pa zgrešimo njegovo generacijsko izjavo.

Če pomislimo, da Kratki izlet v Bezinovićevem opusu sledi Blokadi, je na prvi pogled korak nazaj. V Kratkem izletu imamo zdolgočasene mlade odrasle, študente ali pa študente do nedavnega; brezciljno žurajo na filmskem festivalu in čakajo na odrešilni dogodek, ki nikoli ne pride. Živijo pasivnost, ki se ji zdi, da ima na voljo neskončno mnogo časa, kot bi samo sebe imela za nesmrtno. V Blokadi, dokumentarcu o zasedbi zagrebške Filozofske fakultete, pa imamo angažirane študente, ki točno vedo, kaj hočejo. Za brezplačen študij, ki bi bil na voljo vsem, bijejo boj z dekanom in njegovimi namestniki, ki najprej prikimavajo njim, nato pa raje prikimajo rektorju.

Kako sta torej povezana filma o letargični mladini, ki se ji zdi, da bo živela večno, in o angažiranih študentih, ki vedo, da nimajo neskončno časa za odločitev in da morajo stvari začeti spreminjati zdaj? In zakaj je Kratki izlet pravzaprav logičen naslednji korak po Blokadi (2012)? Blokada je dokumentarec o upirajočih se mladih, a je tudi portret sveta, kjer ni izrazitega vodje. Vodje upora se menjavajo znotraj generacije, nihče pa zares ne zavzame vodstvenega mesta in postane obraz upora. Prav tako ni prisotna nobena markantna profesorska figura, ki bi študentom s svojo etično držo predstavljala vzor. Profesorji, prejšnja generacija, večinoma niso vredni zaupanja. Generacija mora svoj vzor skonstruirati sama. Vodje (se) morajo v Blokadi iznajti sami.

Tudi v Kratkem izletu se vodja pojavi znotraj generacije, ker drugih voditeljev, ki bi pokazali smisel, generacija kot da ni imela, zato ni mogla odrasti. Ni namreč odigrala rituala, za katerega sicer vsi vemo, kako se konča: slediti starejšemu, ki ve, želeti spoznati njegovo skrivnost, a spoznati, da ni nikakršne skrivnosti, da tudi starejši ne ve. Podobno kot v vse bolj popularnem psihoanalitičnem zdravljenju. Poanta seveda ni v védenju, ampak v izkustvu. Odraščanje je zapuščanje iluzije, da obstaja nekdo, ki ve.

Generacija mora torej narediti tranzicijo od drugega kot boga do drugega kot človeka. Napaka, ki se je zgodila, je ta, da je generacija ’80 drugega že dobila kot človeka, da so ji bili odrečeni bogovi. Kratki izlet poskuša popraviti to napako. Zato je toliko bolj pomembno, da gre za film, posnet na način dokumentarca ter brez poglabljanja v psihologijo in potencialne vedno bolj zapletene medsebojne odnose. Prav taka skoraj alegorična forma nakazuje, da ne gre zgolj za zgodbo posameznikov, ampak zgodbo nekega širšega kroga ljudi. Kratki izlet pa je tudi fikcijska zgodba o nečem, kar želi postati dokumentarna zgodba, torej neka resnična zgodba, ki se je zgodila generaciji. Kratki izlet izvede ritual, ki je generaciji ’80 manjkal na poti odraščanja.

Generacija ’80 se je rodila v svet, ki je spoznal, da bogov ni več, in tak svet ponudila svojim otrokom. Kapitalna napaka pa je bila, da se starši te generacije niso vzpostavili kot bogovi, ampak so tak brez-božni svet samo predali svojim otrokom. Generacija ’80 je bila vržena v spoznanje brez procesa, a ključ spoznanja je ravno v procesu samem. Kljub temu da so bili bogovi mrtvi, je ta generacija še bolj željno iskala nove. Ker jih ni našla v svojih starših, jih je našla v vrstnikih.

Spomnimo se Camere obscure, skoraj programskega romana generacije ’80, ki je 94 bil tudi prvi roman takrat 21-letnega Nejca Gazvode. Tu imamo zdolgočasenega naratorja, ki podobno kot Bezinovićevi junaki zapravlja svoje dneve v pasivi in letargiji ter čaka na nekaj, karkoli, odrešilni dogodek oz. smisel. Oče mu je že umrl, v njegovo življenje pa se vrne Bert, markantni sošolec iz osnovne šole (Bezinovićev Roko je markantni sošolec iz srednje šole), ki je bil vodja njihove male skupine: progresivni otrok, ki je režiral njihova življenja, ki je znal narediti dogodek, ki je postavil koordinate, znotraj katerih so se ostali gibali in se hoteli gibati, ki je bil, skratka, orientirna,

izhodiščna točka vsakršnega delovanja.

Odnos med naratorjem in Bertom je bil torej tipičen odnos učitelj–učenec. Če pogledamo ostale slovenske romane, ki se ukvarjajo s tem odnosom – Potovanje na konec pomladi Vitomila Zupana, Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja, Čudežni Feliks Andreja Hienga, Starec in jaz Sarivala Sosiča –, vidimo, da gre vedno za odnos med mlajšim in starejšim. Premik, ki ga stori Gazvoda, je premik mentorja iz starejše generacije v naratorjevega vrstnika. Kot v Kratkem izletu.

Pri lekciji staršev generacije ’80 je šlo torej za napako. Če človeka učiš, da je bog mrtev in odsoten, ga bo to le še bolj gnalo v iskanje boga. Če je bog mrtev, to še ne pomeni, da nekje ne obstaja. Če je bog mrtev, še preden je sploh obstajal, potem generacija ne dobi priložnosti, da bi prebolela boga, ampak se hrepenenje po njem le povečuje, ker je bog postavljen v neko idealno in nedostopno Arkadijo. Jugonostalgija generacije ’80 je bizaren pojav. Kako si lahko nostalgičen za obdobjem, ki ga sploh nisi doživel? A pravzaprav je ravno generacija ’80 tista, ki je šele lahko zares jugonostalgična. Bogovi so nekje v preteklosti, ko je obstajal čas in prostor, ki ga nismo nikoli doživeli, a o katerem nam govorijo kot o času socialne varnosti, bratstva in enotnosti, predvsem pa mitološke figure Tita, politika svetovne veljave, na čigar pogreb je prišel ves svet in ki je zadnji znal povezati vse jugoslovanske narode (Ob tem je zanimivo samo ime vodje Kratkega izleta: Roko. Ne Rok, ampak Roko. Kot Tito. Roko, ki vodi šest ljudi, šest nekdanjih jugoslovanskih republik. Ki se vse postopoma odcepijo od njega).

Generacija ’80 smo otroci postmodernistov, ki jih je bilo strah naivnosti, torej niso mogli proglasiti nobene vere za resnico. Pozicija učitelja, ki že vnaprej prizna svojo nevednost, je pozicija tistega, ki se preda, ki svojim učencem ni sposoben nuditi iluzije, da je bog, da mu lahko sledijo in da lahko spoznajo njegovo nevednost, kar jih naredi enake njemu, torej iz njih samih naredi bogove. Če je bog nekdo, ki ni vseveden (kakor jaz nisem), ampak nekdo, ki je prav tako neveden (kakor jaz sem), potem sem pravzaprav tudi jaz bog. Bog in človek z mankom, nesmrten in hkrati smrten človek. Ključno je spoznanje, da med tema pojmoma ni razlike. Da je bog smrten človek. In to je veliko spoznanje krščanske religije. Praznina je v bogu samem. Bog sam se izkaže za nepopolnega. Celo za nekoga, ki ne veruje sam vase.

Tu se zgodi velika napaka vseh, ki oglašujejo smrt boga. Ker vidijo praznino v bogu, boga razglasijo za mrtvega, torej za neobstoječega, namesto da bi prepoznali smrt kot integralni del boga. Generacija pred nami ni bila sposobna prevzeti mandata boga, ker je popolnoma napačno aplicirala spoznanje, da je bog mrtev.

To pa zgolj pomeni, da je ta generacija najbolj idealistično verjela v boga, saj ga ni hotela prepoznati kot človeka. Ni razumela, da je spoznanje praznosti boga stopnja v spoznavanju boga samega, ne pa dokaz, da je bog mrtev in da ne obstaja, s čimer je navzven zavrgla bogove, navznoter pa še naprej upala na boga, ki si bo zares zaslužil biti bog, saj ne bo človek. Kaj je drugega izjava, da je bog mrtev, kot izjava nekoga, ki je razočaran nad bogom? Ki bogu ne dopusti biti človek, ki se ni zares sposoben soočiti z odsotnostjo boga, ampak trmasto vztraja pri tem, da se je bog izkazal za nepopolnega, torej ni pravi bog. Zamolčani del stavka je, da pravi bog obstaja nekje drugje, le najti ga je treba. Diskurz o smrti boga producira goreče vernike, ki niso sposobni srečanja z bogom, ki je pravzaprav človek. To je generacija, ki je najbolj govorila o smrti boga, a hkrati generacija, ki kar ni mogla sprejeti, da boga ni.

Zdi se, kot da je generacija pred nami ena tistih nesrečnih, ki niso ničesar razumele. Ni razumela, da generaciji, ki prihaja za tabo, ne predaš neposredno svojega zadnjega spoznanja, ampak ji moraš predati proces. Ni razumela, da je informacija impotentna, če ni posredovana v obliki rituala. Generaciji pred nami se je zdelo, da je odkrila nekaj novega. Generacija pred nami ni razumela, da je prešla postopek odraščanja kot vse generacije pred njo, ampak se ji je zdelo, da je unikatna, kot da je šele ona sama prvič uzrla iluzijo, v kateri vsi živimo.

Odraz tega napačnega prepoznanja je postmodernizem, čigar glavna fascinacija je bilo opažanje, ki se je pojavljalo vedno znova: hej, nahajamo se v fikcijski resničnosti. To, kar dojemamo kot resnično, sploh ni resnično. In na to moramo vedno znova opozarjati, vedno znova potujiti izkušnjo. Ko bereš knjigo, pozabiš, da bereš knjigo. Generacija postmodernistov je mislila, da pove resnico s tem, da na glas reče, »hej, beremo knjigo, vse je iluzija,« a prav s tem »razgaljanjem iluzije« se ji je resnica dokončno izmaknila. Resnica je pač v sami fikciji, v vživetosti v fikcijo. Kot nekje omeni Žižek: ko se na odru gledališča zgodi potujitveni efekt, s katerim opozorijo, da je vse fikcija, gledalca v bistvu ne vržejo iz iluzije v resničnost, ampak ga izvržejo iz resničnosti, ki jo je zmožna ustvariti zgolj iluzija. Gledalcu odrečejo sanje, v katerih se razkrije sam sebi. Odrečejo mu čustveno reakcijo na delo, v kateri prepozna svoje vrednote, spomine, travme, želje, užitke. Soočijo ga z banalnim dejstvom, da je vse skupaj igra, s čimer degradirajo igro, kot da ne gre za vrhunsko sredstvo samospoznavanja. Prav dejstvo, da gre za igro, dela stvar toliko bolj, ne manj pomembno.

Generacija postmodernistov je pozabila na svojo dolžnost, da igra boga za svoje otroke ter jim tako nudi ritual odraščanja in spoznavanja, da boga ni. Odvzem rituala bi se v Kratkem izletu izrazil tako, da bi Roko svojim šestim sledilcem že na začetku povedal, da v samostanu ni nikakršnih fresk. Seveda, povedal bi resnico, a tu vidimo, kakšno škodo dela resnica, ki ljudem odvzame možnost poti, odraščanja, premika, spoznanja. Tako bi generacija še naprej ostala v Motovunu in čakala na odrešilni dogodek.

Poanto lahko ponazorimo še z nekim bolj znamenitim spiritualnim potovanjem, tistim iz Svete gore (La montaña sagrada, 1973) Alejandra Jodorowskega. Alkimist zbere 9 grešnikov in jim pove, da na Sveti gori biva 9 nesmrtnih, ki čuvajo skrivnost nesmrtnosti pred svetom. Tako se odpravijo na pot, kjer se prek različnih ritualov vedno bolj odpovedujejo svojemu jazu, sprejemajo svojo smrtnost in se soočajo s svojimi strahovi. Tik preden dosežejo vrh, jih alkimist zapusti. »Meditirajte še nekaj časa,« jim reče, »in ko boste pripravljeni, se povzpnite do nesmrtnih.« Ko se povzpnejo do okrogle mize, vidijo, da za njo sedijo lutke, ena od njih pa je tudi alkimist. »Iskali ste nesmrtnost, a ste bolj človeški kot kdaj prej

V trenutku, ko so se odločili, da so pripravljeni za zadnji vzpon in za soočenje z nesmrtnimi, nesmrtni niso bili več potrebni. Pričakovali so bogove, dobili pa so človeka. Da bi lahko sami postali bogovi, so potrebovali iluzijo, da bog obstaja. Prav fikcija/izmišljija jim je omogočila spoznanje in razvojni premik.

Kaj bi bilo, če bi alkimist/Jodorowsky svojim učencem, ki na tak način sploh ne bi mogli postati učenci, že na začetku rekel: nesmrtni, ki se nahajajo na Sveti gori, so v resnici samo neke lutke. Nesmrtni sploh ne obstajajo. Velike skrivnosti ni. Kako bi se lahko potem sploh odpravili na pot? In kako bi potem dosegli točko, ko bi bili mentalno pripravljeni na soočenje z bogovi ter tako spoznali, da so bogovi oni sami?

Generacija naših staršev nam je odrekla fikcijo, čeprav vidimo, da je fikcija ključna točka vzpostavljanja osebnosti. Ključno je, da nam starši povedo zgodbo o bogovih. In da nam sami igrajo bogove. Igrajo, ker sami dobro vedo, da niso bogovi, vedo pa tudi, da morajo to povedati v obliki učnega procesa, zgodbe ali rituala.

Generacija naših staršev je tako kot vsaka pred njo spoznala, da so nesmrtni zgolj lutke. A zdi se, kot da so mislili, da so prvi, ki so spoznali to iluzijo. Opravili so proces, ki ga ljudje že tisočletja opravljajo iz generacije v generacijo, in zdelo se jim je, da morajo prekiniti to iluzijo ter povedati resnico, s čimer so pravzaprav prezrli najpomembnejšo poanto in dostop do resnice onemogočili. To pa zgolj potrdi, da mora biti resnica povedana po ovinku, posredno, skozi zgodbo, kajti kot gola informacija v obliki posredovane vednosti nima moči resnice. Z resnico so generaciji ’80 odrekli ultimativno iluzijo, prek katere bi lahko odrasla. Biti oče/vodja/mentor pomeni naučiti se zdržati v vlogi boga, čeprav veš, da nisi bog.

In to je manjkajoči, navidezno anahronistični ritual, ki ga Bezinović želi dati svoji generaciji v Kratkem izletu. Prek zapleta lahko predstavi fantazmo vse generacije. In zato sta si Bezinovićeva filma, čeprav povsem različna, nujno sorodna, se nujno dopolnjujeta. Sta dokumentarca o bojih in izgubljenosti generacije ’80, o njenem iskanju vzora, ki ga očitno ne more najti v generaciji svojih staršev.

Je prodati naslednji generaciji zgodbo o mrtvih bogovih zločin? Se bo iz take informacije rodilo sprijaznjenje in neiskanje – ali pa morda obsedenost z bogom, z iskanjem karizmatične figure, ki bi dala občutek, da ve, kam moramo? Se bo generacija, ki ji je bil odrečen bog, zatekla k diktatorjem? Je generacija, ki išče diktatorje, tista, ki ni odrasla?

Zdi se, da narator Stola na koncu filma racionalno še ne razume povsem svoje 97 izkušnje. Govori namreč o tem, kako si zopet želi srečati Roka in kako želi zopet najti mesto, kjer naj bi bile freske. Morda bi bilo tudi čudno, da bi svojo izkušnjo popolnoma razumel in nam jo podal v obliki nauka. A zdi se, da film njegovo izkušnjo razume in nam jo poda na bolj subtilen način, prek forme. Na koncu namreč Stolo gledamo v hrbet, prek nekakšne tretjeosebne personalne perspektive, ki jo je populariziral Savlov sin (Saul fia, 2015). Prav prek takšne perspektive smo v filmu spoznali Roka. In prav prek te perspektive je Roka gledal sam Stola pred zadnjim vzponom do samostana, na poti skozi temačen gozd. Čeprav se tega morda še ne zaveda, je ritual uspel in očitno je zasedel Rokovo strukturno mesto.

Ter odrasel?