Mladi reški režiser Igor Bezinović je letos predstavil svoj igrani celovečerni prvenec Kratki izlet (2017), posnet po istoimenskem romanu Antuna Šuljana, vendar ga je tako hrvaško kot mednarodno občinstvo že prej poznalo po njegovem obširnem opusu pol-ljubiteljskih kratkih filmov in videov, ki jih pod uporabniškim imenom oksimoronko redno objavlja na svojem kanalu spletne platforme YouTube. Bezinović je svoja dela že predstavil tudi na številnih uglednih filmskih festivalih: med drugim v Rotterdamu, v Jihlavi, Pančevu, pa tudi v Ljubljani, Pulju, Zagrebu in drugje po Hrvaškem.
Ko smo uvodoma zapisali, da je Bezinović »reški« in ne »hrvaški« režiser, to ni bilo naključje, saj se v pogovorih in intervjujih, čeprav živi v Zagrebu, vedno znova identificira kot Rečan. Če že ne moremo reči, da je Reka del Istre, pa nanjo vsaj meji – in Istra kot pokrajina, ki jo je posvojil v umetniškem smislu, s svojimi lokalnimi geografsko-družbenimi posebnostmi in določeno zgodovino njegove filme tudi ključno določa. (Tudi uvodna špica Kratkega izleta se odvije tako v hrvaščini kot v italijanščini, v skladu z uradno dvojezičnostjo polotoka. Istra se je zgodovinsko vedno znova vračala pod nadzor oblasti s področja današnje Italije – denimo Svetega rimskega imperija, Beneške republike in Italije –, italijansko pa še danes govori velik del njenega prebivalstva. S to temo naj bi se ukvarjal tudi Bezinovićev naslednji film.) To velja tako za kratke, kot so denimo Od Kršana do Peroja (2015), Benjamin (2015), Zelo kratek izlet (2014), še posebej pa za njegov igrani celovečerni prvenec Kratki izlet, ki je v svoji filozofski drži njihovo nadaljevanje, v nekem smislu pa celo sinteza vseh njegovih del. Njegov prvi celovečerec, Blokada (2012), je zastavljen kot observacijski dokumentarec o študentski zasedbi zagrebške filozofske fakultete, na kateri je Bezinović doštudiral filozofijo in sociologijo. Kot (nekdanji) študent fakultete in režiser filma je bil pri dogajanju prisoten vseh štiriintrideset dni, kolikor je trajala zasedba zaradi protesta proti plačljivemu šolstvu in komercializaciji izobraževalnega sistema. Blokada naj bi bila posneta po načelih neposrednega filma, torej z najmanjšimi možnimi avtorskimi posegi – četudi lahko hkrati upravičeno pomislimo, da je bil tak cilj, vsaj v smislu doseganja nekakšne namišljene »objektivne resnice«, ki je ne bi določalo avtorsko vpletanje v dogajanje, že vnaprej obsojen na propad, saj Bezinović ni bil le režiser, ampak tudi eden izmed aktivistov, sodelujočih v središču dogajanja pri zasedbi in protestih.
Pa vendarle – observacijski princip, ali vsaj observacijski slog, je Bezinović prenesel tudi v svoj drugi celovečerni film oziroma prvi igrani celovečerec, Kratki izlet. Ta v prvem delu deluje kot poldokumentarec o festivalu v Motovunu, kjer se množično zbirajo mladi, ki prebedijo vse noči in podnevi spijo v šotorih, v drugem pa se dokončno prelevi v igrani film: manjša skupina pod vodstvom Roka (Mladen Vujčić) se odloči, da se z avtobusom odpravi na izlet do bližnjih srednjeveških fresk, ko pa njihov avtobus obtiči sredi ceste, sami odtavajo po neobljudenem istrskem goščavju, ki postaja iz prizora v prizor bolj nadrealistično. Bezinović med snemanjem ni imel napisanega scenarija, temveč zgolj scenosled z natančno določenimi prizorišči, a brez natančno določenega dogajanja, kar pomeni, da so uvodni prizori nočne zabave, popivanja, plesa in banalnih pomenkovanj, ki trajajo vse do jutranjih ur, v veliki meri improvizirani – oziroma so nastajali tako, kot so se stvari v Motovunu tudi v resnici odvijale. Tako kot v Blokadi je Bezinović del dogajanja tudi sam, četudi zgolj za kamero – že zato, ker je dogajanje postavljeno na filmski festival, kjer je bil obiskovalec ali morda celo festivalski gost, in zato, ker igralci niso profesionalci, temveč njegovi znanci in prijatelji. V primerjavi z Blokado pa se načela observacijskega dokumentarca v Kratkem izletu vseeno izkažejo predvsem za slog, ali morda za filmsko orodje, s katerim Bezinović izgradi specifično podobo filma. Prehod v abstraktnejše, bolj nadrealistično dogajanje je namreč še toliko učinkovitejši, ker se razvije iz prizorov, ki so delovali tako prepričljivo naturalistično in avtentično, kot »objektivna resnica«, ta pa je še toliko pristnejša, ker je določena tudi s specifično generacijo, bodisi hrvaških mladih odraslih, povezanih s kulturnim dogajanjem, bodisi z »milenijsko« generacijo na splošno.
Težko je torej reči, ali je Kratki izlet bolj pomenljiv v smislu stanja duha specifične generacije (ki ji pripada tudi režiser) ali v smislu istrske družbeno-kulturne dejanskosti z vsemi njenimi posebnostmi, ki se jim Bezinović posmehuje in se nad njimi hkrati navdušuje že v svojih kratkih filmih. Od Kršana do Peroja na primer ironično primerja objestne istrske moške pevce prostaških ljudskih napevov – in resnične istrske ženske, na katere naj bi se besedila o zizah in pizdah, jahanju in napičevanju domnevno nanašala. Veruda: Film o Bojanu (2015) prikazuje življenje in prestopniško kariero Puljčana in njegovih prijateljev, katerih vedenje določajo specifični družbeni kodi puljskega delavskega razreda. Benjamin deluje kot eksperimentalni dokumentarec o dementni babici, ki ima do tega, da bi imel njen vnuk židovsko ime, včasih predsodke, drugič pa spet ne. Po drugi strani je Čakanje (Čekanje, 2014) ironično sopostavljen skupek intervjujev s hrvaškimi in tujimi turisti, ki morajo zaradi stavke sredi turistične sezone čakati pred krškim mostom, ter njihovih bodisi progresivnih bodisi konservativnih pogledov na dogajanje – in tako naprej.
V Kratkem izletu tisti elementi istrske ali hrvaške družbene dejanskosti, ki so ga prej zabavali in navduševali s svojo nezaslišanostjo, doživijo preobrazbo; če jih v kratkih filmih vidimo v dnevni luči, potem v Kratkem izletu naenkrat nastopijo kot nekaj, kar se odrazi v sanjah, morda celo v nočni mori. Kljub temu da še zdaleč ni nastal spotoma ali na hitro (Bezinović se je z ekipo na snemanje filma pripravljal pet let, nato pa še eno leto pisal pripovedovalčevo besedilo), Kratki izlet veliko bolj vstopa na raven nezavednega kot Bezinovićeva kratka dela, ki delujejo predvsem v okvirih ironije, torej visoko intelektualnega, racionalnega, predvsem ironične odmaknjenosti. Istra v Kratkem izletu je preveč vseobsegajoča, divja, neskončna in grozeča, da bi dopuščala kaj takega, kot je »odmaknjenost«. V trenutku, ko skupina sedmih izletnikov zapusti vsakdanje, domačno okolje motovunskega festivala, se začne nakazovati premik v filmski dejanskosti. Njihova usoda je zapečatena, ko se odločijo, da bodo zapustili avtobus, ki je ostal na cesti, in se do fresk skozi divjino podali sami – tu se dotedanja dokumentarna ali vsaj naturalistična pripoved pretrga, kar označuje tudi trenutek, ko vsi za kratek čas nepojasnjeno nosijo drugačna oblačila kot tik pred tem, četudi je vmes čisto običajen filmski rez. Srajce in obleke, ki jih nosijo za nekaj trenutkov (dokler se z naslednjim rezom ne spremenijo nazaj v prejšnje), delujejo skoraj psihedelično, predvsem pa veliko manj vsakdanje kot obleke, ki jih nosijo sicer.
Pomenljivo je tudi, da obe ključni odločitvi – da bo odšel na »kratek izlet« in zapustil avtobus – glavni junak/pripovedovalec Stole (Ante Zlatko Stolica, ki je pri filmu z Bezinovićem sodeloval tudi kot scenarist) sprejme zaradi nejasnih ali banalnih razlogov. V obeh primerih Roku sledi preprosto zato, ker so mu »šli na živce tisti, ki so ostali zadaj«, ali pa še sam ne ve prav, zakaj – kot da bi ga vodila nekakšna notranja sila. Če izletniki vseskozi delujejo podobno, kot zaspani, pasivni, nedojemljivi, skoraj speči junaki, ki razloge za svoja dejanja, čustva in vzgibe pozabljajo z vsakim korakom bolj, skoraj kot da bi pili iz Lete, reke pozabljenja, potem je tudi svet, ki ga Bezinović ustvari okrog njih, na pol mitološki. Morda je sicer videti enako, a istrsko podeželje ni tisto, ki ga poznamo s poletnih izletov ali festivalskih popotovanj, temveč se za poletno idilo skriva nekaj srhljivega, zloveščega, skrivnostnega in divjega, morda celo specifično balkanskega, kar film doseže tudi z uporabo glasbe. Četudi Stole kot pripovedovalec v svojem lenobnem, sproščeno iskrenem slogu (v smislu izražanja, besednjaka, dikcije in načina razmišljanja o poletnih dogodivščinah) še vedno vztraja v modusu tistega, kar se zdaj zdi kot drug film – torej rajanja v motovunskih nočeh –, je tako le zato, ker ne opazi, da se svet okrog njega spreminja v nekaj, kar deluje skoraj tako prvinsko in metafizično kot starogrška bajka. Njegovi prijatelji nerazložljivo izginjajo drug za drugim, kot po čarovniji; Viskija (Josip Visković) zapeljejo tri vaške ženske, ki delujejo eterično kot Odisejeve nimfe ali sirene, Martina (Martina Burulic) naenkrat postane zasanjana pastirica, ki si ulomi palico in začne pasti dva bika, bela kot Zeus, ko je ugrabil Evropo, Aksa (Marko Aksentijević) se sredi dionizičnega razvrata zavali v vinski sod in v njem zaspi, Iva (Iva Ivšić) pa se nenadoma odloči, da bo »malo tekla«, ter kot Artemidina srnica nemudoma odskaklja in izgine med drevesi. Tudi srednjeveške freske še malo niso tisto, kar so pričakovali: sprevržejo se v nekakšno prvobitno, eksistencialno izkušnjo, ki jo Stole v epilogu filma v skladu s svojo pripovedovalsko držo (pri tej vztraja ves film, ne glede na spremembe v tonu, žanrih in filmski pripovedi) na svoj značilni način nazadnje interpretira na povsem banalni ravni. To nas privede nazaj do razmisleka o specifični generaciji in njenem stanju duha, ki ju upodablja Igor Bezinović in katere del je tudi sam. Kot režiser je že v svojih kratkih in dokumentarnih filmih pokazal, da zna različne sloge, pripovedne moduse in eksperimentalne filmske elemente neprisiljeno združevati s klasičnimi; s Kratkim izletom, pri katerem ne bi bila odveč niti oznaka magičnega realizma, pa se tudi na celovečerni ravni dokaže kot izjemno obetaven filmski ustvarjalec z edinstveno avtorsko vizijo. Ta se v iskanju tistega, kar hoče izraziti, ne meni za meje filmskih tradicij, oznak in kategorij, temveč do njih pristopa igrivo in eklektično, kot sinteza in hkrati kot nekaj povsem samosvojega.